Razstave
7 delavnic domačih obrti in dejavnosti - stalna razstava
V gradu so na ogled delavnice domačih obrti in dejavnosti (kolarstvo, kovaštvo, lončarstvo, tkalstvo, zeliščarstvo, žganjekuha, vrvarstvo), ki prikazujejo tradicionalno rabo naravnih virov ter njihovo obdelavo in predelavo. Delavnice je pripravil Pomurski muzej iz Murske Sobote. Na gradu Grad so svoj prostor našle delavnice lončarskega mojstra Adolfa Hašaja iz Kuzme, kolarskega mojstra Andreja Holcmana (1925–2001) iz Ižakovcev 121 in vrvarskega mojstra Friderika Makovca (1908–1990) iz Gornjih Slaveč.
Zgodovinska razstava - stalna razstava
V predprostoru grajske kapele je na ogled časovni trak, ki obiskovalcem približa zgodovino gradu in njegovih lastnikov.
Kukavica, Upkaš in Vidra - stalna naravoslovna razstava
V drugem nadstropju gradu je na ogled naravoslovna razstava, ki obiskovalcem ponuja pregled življenjske pestrosti na Goričkem. Svoj prostor si zaslužijo visokodebelni travniški sadobnjaki in njihova najbolj karizmatična vrsta ptice - smrdokavra.
Pot na Goričko
Občasan razstava, na ogled do decembra 2027
Pot na Goričko je svoj naslov dobil po sliki Nikolaja Beera, ki jo je Bram D’Hont prejel v dar pred štiridesetimi leti; nastala je leta 1986. Naslov dobesedno pomeni: pot na Goričko. Goričko je kulturna krajina gričev, sadovnjakov, vinogradov, njiv, razpršenih domačij in gozdov. V Beerovem opusu je to območje osrednji motiv: krajina izvora, oddaljenosti in vračanja, ki jo umetnik vedno znova upodablja. Beer se je rodil v Križevcih na Goričkem, pozneje pa živi in ustvarja v Izlakah v občini Zagorje ob Savi. Umetnostnozgodovinski opisi njegovega motiva Pot na Goričko poudarjajo prav to nikoli dokončano gibanje vračanja in pričakovanja.
Pri D’Hontu je razmerje obrnjeno. Prihaja iz Zeeuws-Vlaanderen in živi v Prosečki Vasi. Goričko zanj ni izgubljena rojstna krajina, v katero se vrača, temveč okolje, v katerega je dejansko vstopil in s katerim se je povezal. Kljub temu se krajina tega območja v njegovem slikarstvu redko pojavlja neposredno. Deluje predvsem kot življenjski prostor, zaloga materiala in pogoj, v katerem delo nastaja. Razstava tako združuje dve smeri: Beer iz oddaljenosti riše proti krajini; D’Hont pa iz svoje navzočnosti v tej krajini gradi sistem, ki se oddaljuje od vidnega okolja.
Poglobljeno potovanje v Lemniscape vas čaka tukaj.
To nasprotje ni razrešeno. Organizirano je prostorsko. Postavitev temelji na sklenjeni poti: lemniskati. Dvainpetdeset položajev sledi drug drugemu po enem samem, natančno določenem pravilu, dokler se zaporedje znova ne vrne na izhodiščno točko. O tem več pozneje.
Za zdaj zadostuje, da ta pot ni bila izmišljena za to razstavo. Izvira iz dela Le moment Dansa, naslikanega algoritma iz osemdesetih let. Lastnost je bila v njem prisotna že takrat – pravilo ima svoje lastnosti tudi tedaj, ko jih nihče ne pozna –, vendar se je lahko pokazala šele, ko je bilo isto konstrukcijsko pravilo leta 1996 uporabljeno na digitalni podobi. Tam se je podoba po določenem številu korakov nepoškodovana vrnila na izhodišče, medtem ko bi se morala sicer razgraditi v šum. To je tlakovala pot tej poti in z njo delu Pot na Goričko. Svoje ime je pot dobila po nenavadni zanki, ki jo je bilo mogoče pojasniti šele veliko pozneje: isti obhod, izveden le z eno drugače izpeljano sledjo, zahteva natanko dvakrat toliko korakov.
Za to razstavo sta pomembni dve dejstvi o tej poti; odsek B ju natančno opiše. Na polovici poti, po šestindvajsetih korakih, dosežemo položaj, v katerem se je vse obrnilo v svoje nasprotje, in ta položaj sovpada s steno med dvoranama. Poleg tega obstaja triinpetdeseti položaj, ki sploh ni del poti: do njega ne vodi nobeno število korakov.
Dvorana I vsebuje ta zadnji, najbolj oddaljeni položaj. Oddaljen ni zato, ker bi bilo do njega potrebnih veliko korakov, temveč zato, ker ga ni mogoče doseči z nobenim številom korakov – nasprotni položaj na polovici poti pa je povsem dosegljiv. Tam ne nastopa kot praznina, temveč kot glasnik, okoli njega pa so zgodovinsko slikarsko delo, dokumentacija digitalnega slikovnega operatorja in minljive podobe.
Dvorana II vsebuje celotno pot: vse položaje, ki so dejansko obiskani, v mavcu, v bitih, v samostojni izvedbi in v glasbi, nasproti njim pa delo drugega umetnika, ki iz tega ne izhaja.
Predelna stena pri tem ni nevtralni nosilec. Je tečaj celotne postavitve: na eni strani spomin in zrcaljenje, na drugi izvedba v mavcu, številu in digitalnem dostopu. Obiskovalka ne more hkrati videti obeh strani. Eno stran mora v spominu prenesti na drugo.
Kjer je potrebno, to besedilo razlikuje med tremi vrstami trditev: med tem, kar je matematično natančno, tem, kar je zgodovinsko dokumentirano, in tem, kar ostaja interpretacija. Kdor želi besedilo preveriti s tega vidika, lahko najprej prebere pregled Stopenj veljavnosti, vendar je namenjen kot pomoč pri branju.
PRETEKLE RAZSTAVE
Občasna razstava, na ogled od 10. marca do 1. septembra 2026
MEJA JE DOKONČNA. PREKMURJE 1919-1924
Avtorica razstave: Tadeja Andrejek, Pomurski muzej Murska Sobota
Razstava predstavi zgodbo o meji v Prekmurju, ki je bila prvič začrtana s Trianonsko pogodbo 4. junija 1920, dokončno pa določena leta 1924.
Predstavi nam dogajanje na Pariški mirovni konferenci, ki so jo organizirale zmagovalke prve svetovne vojne. Pomembno vlogo sta imela v etnografskozgodovinski sekciji na mirovni konferenci dr. Fran Kovačič in Matija Slavič.
Varnostni svet mirovne konference je 9. julija 1919 potrdil novo mejo po razvodnici med Muro in Rabo ter odobril vojaško zasedbo jugoslovanske vojske. 12. avgusta 1919 je vojska Kraljevine SHS pod vodstvo generala Krste Smiljanića vstopila v Prekmurje. 17. avgusta je v Beltincih po maši pred cerkvijo potekala velika ljudska proslava v čast osvoboditve. Prekmurje je vstopilo v nov državno-politični sistem, priključilo se je k preostali Sloveniji znotraj Kraljevine SHS.
4. junija 1920 je bila podpisana Trianonska pogodba. Ključnega pomena za Prekmurje je bil 27. člen drugega dela pogodbe, ki je določil novo mejo med Madžarsko in Kraljevino SHS. Nova meja je privedla do oblikovanja etničnih manjšin na obeh straneh. Madžari v Prekmurju in Slovenci v Porabju so zdaj pridobili status manjšine.
Trianonska pogodba je predpisovala ustanovitev razmejitvenih komisij. Razmejitvena komisija med Kraljevino SHS in Madžarsko je bila ustanovljena 1. avgusta 1921 v Parizu, s sedežem v Varaždinu.
Meja med Kraljevino SHS in Madžarsko je bila razdeljena na 6 odsekov, pri čemer je meja s Prekmurjem spadala v odsek A. Razmejitvena komisija je svoje zadnje sestanke opravila maja in junija 1924. Končni razmejitveni sporazum je bil podpisan 8. julija 1924 v Zagrebu. Na tem območju je bilo postavljenih kar 653 oštevilčenih betonskih mejnikov, ki še danes pričajo o dokončni določitvi meje.
Mejni kamni na Goričkem danes PMMS
Razstava likovnih del Mednarodne umetniške kolonije Goričko 2026
Od 19. junija do 1. septembra 2026 je v palaciju na gradu Grad na ogled razstava del, nastalih na prvi Mednarodni umetniški koloniji Goričko 2026, ki je med 15. in 19. junijem potekala na posestvu Eta v Markovcih v Krajinskem parku Goričko.
Na koloniji je sodelovalo pet uveljavljenih umetnikov iz treh evropskih držav – Slovenije, Madžarske in Nizozemske. Igor Banfi, Milena Gregorčič, Barbara Kstelec, József Gyécsek in Bram DHont so skozi svoje ustvarjanje vsak na svoj način interpretirali prostor Goričkega, njegove značilne vedute, barvne odtenke in življenjski utrip ljudi, ki tukaj živijo.
Razstavo dopolnjujejo likovna dela učencev OŠ Grad in OŠ Šalovci.
Likovna dela učencev OŠ Grad in OŠ Šalovci
Občasna razstava, na ogled od 17. marca do 19. junija 2026
150 LET PRVEGA PREKMURSKEGA ČASOPISA PRIJÁTEL
Slavistično društvo Prekmurja, Prlekije in Porabja je razstavo pripravilo ob 150. obletnici izida prvega prekmurskega časopisa, ki je 15. novembra 1875 začel izhajati pod uredniškim vodstvom Imreja Avgustiča. Časopis Prijatel je bil prvi javni medij, namenjen Slovencem v širšem prekmursko-porabskem prostoru.
